Preden so se naši predniki za stalno naselili in začeli obdelovati zemljo, so si večino hrane priskrbeli z nabiralništvom in lovom. Nabiralništvo in lov sta bila osnovna načina preživetja človeških skupnosti več sto tisoč let. Danes prevladujoči način oskrbe s hrano – poljedelstvo in živinoreja, le nekaj tisoč let. Tako se v genih vsakogar izmed nas skriva nabiralniška preteklost. Ta nas žene, da nabiramo in zbiramo stvari. V današnji družbi se nabiralništvo, združeno s shranjevanjem (ki je pridobitev poljedelske dobe), odraža predvsem v potrošniškem nabiranju, zbiranju in kopičenju materialnih dobrin. Lahko pa to prirojeno danost izkoristimo tudi za nabiranje zelišč.
Za nabiranje zdravilnih rastlin potrebujemo predvsem znanje, voljo in veselje; nekaj malega pripomočkov in opreme. Preden se lotimo nabiranja, moramo zelišča dobro poznati. Znanje o uporabnosti, zdravilnosti in strupenosti rastlin, se je v preteklosti prenašalo ustno, znotraj lokalnih skupnosti, iz roda v rod. Naši predniki so z opazovanjem živali, preizkušanjem in s slednjem nagonom ugotovili katere rastline nam koristijo in katere škodujejo. Znanje, ki se je izkazalo za koristno in dobro, se je ohranilo skozi tisočletja. Z iznajdbo pisave se je to znanje začelo zapisovati in skozi vso pisano zgodovino so zapisi o uporabnosti rastlin zelo pogosti. Danes je predstavljeno v številnih knjigah o zeliščarstvu in na neštetih straneh na medmrežju. Ker je med našimi rastlinami nekaj zelo strupenih, je zanesljivo prepoznavanje nujno. Najlaže in najbolj zanesljivo je, da se prepoznavanja naučimo od nekoga, ki rastline že pozna. Če te možnosti nimamo, lahko poskusimo določiti rastline s pomočjo določevalnih ključev za rastline. Ker so dobri priročniki za določevanje napisani precej strokovno, je potrebno predznanje botanike za njihovo uspešno uporabo. Skorajda vse poznane rastline rastoče na območju Slovenjie so zbrane v knjigi Mala flora Slovenije – ključ za določanje praprotnic in semenk. Ko rastline enkrat zaneslijivo prepoznamo, se o njihovih zdravilnih lastnostih poučimo iz ene izmed številnih knjig o zdravilnih rastlinah.
Kaj in kdaj nabiramo?
Rastline so po svoji pojavni obliki in po ekoloških lastnostih zelo raznolike. Prav tako so raznoliki tudi deli rastlin, ki vsebujejo uporabne sestavine. Nabiramo lahko cvetove, liste, celotne zeli, korenine, skorjo, plodove, semena, smolo, pelod in rastlinski sok. Primeren čas in način nabiranja je odvisen od razvoja rastlin, od letnega časa, od časa dneva in od vremena. Za vse dele, razen korenin, nekaterih plodov in soka, je lepo, suho vreme v času nabiranja pogoj za to, da jih bomo lahko uspešno posušili. Cvetove nabiramo, ko so polno odprti, liste, ko so lepo zeleni, celotne zeli tik pred cvetenjem, skorjo v času, ko se spomladi začno pretakati sokovi pod njo – takrat prestrežemo tudi drevesni sok, plodove in semena naberemo ob polni zrelosti, pelod v času cvetenja, korenine takrat, ko nadzemni del rastlin propade ali še ne odžene (pozno jeseni in zgodaj spomladi).
Kje nabiramo?
Preden se odpravimo nabirat zelišča, je dobro, da poznamo na kakšnih rastiščih posamezne rastlinske vrste uspevajo. Nekatere rastejo le po nižinah, druge le v gorah. Nekatere imajo raje vlažne, močvirnate predele, npr. gabez, zdravilna špajka, brestovolistni oslad, krvenka, druge sončne in sušne, npr. materina dušica, dobra misel. Spet nekatere rastejo le na določeni kamninski podlagi ali jim ustreza le določen pH prsti: brusnice, borovnice in srčna moč uspevajo na kislih podlagah, dren, plahtica, čemaž pa imajo raje bolj bazične prsti na apnenčasti podlagi. Znanje o ekologiji rastlin nam pomaga, da laže predvidimo kje bomo našli določene rastline. Podobno je z večino naših gob. Gobarji vedo, da rastejo določene gobe le pod določenimi drevesi in pri iskanju gob najprej poiščejo ta drevesa. Da morajo biti rastišča kjer nabiramo zdravilne rastline zdrava, pa je tako ali tako samoumevno. Bolne rastline z onesnaženih rastišč nam ne morejo pomagati.
Pripomočki za nabiranje
Ko nabiramo rastline, naj bosta naša obutev in obleka prilagojena letnemu času in terenu. Za nabiranje cvetov, zeli ali listov so primerne pletene košare, lahko uporabljamo papirnate ali platnene vreče, plastičnih ne. Zelišča trgamo z rokami ali si pomagamo z vrtnimi škarjami in nožem. Za izkopavanje korenin uporabimo lopato, vile ali motiko. Če hkrati nabiramo več različnih zelišč, jih ločimo tako, da damo vsako v svojo papirnato vrečko, vrečke pa zložimo v košaro. Pazimo, da rastlin v košari ne stiskamo in mečkamo. Včasih je dobro že na kraju nabiranja, zapisati kje in kaj smo nabrali, da kasneje ni težav s prepoznavanjem rastlin. Zato imamo s sabo papirnate lističe in pisalo. Zaščitni znak zeliščarjev, slamnik, pa nam zelo prav pride v vročih poletnih dneh.
Prispevek je nastal v sklopu projekta, ki je financiran s strani MKGP in EU iz kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Projekt se izvaja v okviru 3. javnega razpisa PRP 2014-2020 za Podukrep 16.9 – Podpora za diverzifikacijo kmetijskih dejavnosti v dejavnosti v zvezi z zdravstvenim varstvom, socialnim vključevanjem, kmetijstvom, ki ga podpira skupnost, ter izobraževanjem o okolju in hrani (2021).
Več o projektu in dejavnostih v sklopu projekta lahko najdete na tej povezavi.
