Obravnavana tematika obsega možne spremembe in prilagoditve v prehranskem sistemu (tj. celoten krog pridelave, predelave in distribucije), ki izredno intenzivno in škodljivo vpliva na okolje. Kaže se potreba po razvoju vsebin, ki bodo trajnostno hrano približale pridelovalcem, predelovalcem in lokalnim skupnostnim na podeželju. Ruralna območja so tista, kjer navkljub potencialom še vedno ni zadostne ozaveščenosti o povezavi med prehrano, okoljem in zdravjem. Hkrati je še naprej prisotno nezaupanje do ekološkega načina pridelovanja oz. nepripravljenost opustiti ustaljene, a zastarele in škodljive prakse kmetovanja. Posledično so obstoječi ekološki pridelovalci v manjšini, ekološko kmetovanje pa slovi kot neperspektivno. Hkrati pa tudi ekološko kmetijstvo ni najvišja stopnja trajnostnega delovanja, ampak moramo več fokusa usmeriti na biodinamično pridelavo hrane, ki zagotavlja najkvalitetnejši pridelek.

Tekom projekta “Trajnostna prehrana na podeželju: od povečanja samooskrbe k sooskrbi” smo zgoraj izpostavljene izzive naslovili preko predavanja, delavnic in odprte razprave.  Projekt smo zasnovali in izpeljali tako, da so bili zaobjeti vsi ključni elementi trajnostne prehrane: ekološko, sezonsko, lokalno in samo/so-oskrbno. Te elemente smo v sklopu aktivnosti predstavili na načine, da so ne zgolj spodbudile zanimanje za ekološki način pridelave/predelave med lokalnimi kmeti, ampak tudi povečali prepoznavnost ekoloških ponudnikov v Pomurju in okrepili povezave med sorodnimi kmetijami.

Z uvodnim predavanjem na temo sonaravnega kmetijstva, na katerem smo naslovili trajnostne prehranske verige, prednosti ekološke pridelave/predelave, osnovne principe biodinamike ter specifike in potenciale Pomurja, smo projekt teoretsko osmislili in razvili osnovno razumevanje obravnavane teme. Za razvoj praktičnih veščin smo v sodelovanju z lokalnimi ekološkimi ponudniki na več kmetijah v regiji organizirali vodene oglede in delavnice ekološke pridelave zelenjave, sadja in žit, predelave sokov, mok in olj. Da bi pripomogli k razvoju samooskrbnih in sooskrbnih praks smo organizirali delavnice o divji hrani (nabiralništvo) z učenci lokalne osnovne šole, delavnico fermentacije domače zelenjave in skupnostno izmenjavo ozimnice. Cilj tega sklopa delavnic je bil prenos in izmenjava znanj ter razvoj veščin, povečanje raznolikosti živil v lastni ozimnici in samooskrbi ter razvoj skupnosti, katerih vrednota so samo-/sooskrba in trajnostna prehrana.

Oris okoljskega problema, aktualnega stanja in izzivov trajnostne prehranske verige

Uvod: prehrana, okolje, družba

Prehranska veriga prinaša tako večplastne vplive na okolje (podnebne spremembe, razpoložljivost in kakovost pitne vode, stopnjo onesnaženosti tal, biotsko in habitatno raznovrstnost, na videz podeželske krajine) kot tudi izzive za družbo oz. državo  (samozadostnost, varnost, kakovost, zdrava in cenovno dostopna hrana, suverenost  in odpornost na zunanje pretrese). Svetovni sistem oskrbe s hrano povzroči skoraj tretjino vseh antropogenih izpustov toplogrednih plinov in je tako eden izmed glavnih vzrokov za podnebno krizo. Sektorju kmetijstva lahko pripišemo dobrih 10 % nacionalnih emisij toplogrednih plinov (vir: Umanotera), pri čemer je največji vir emisij živinoreja, ki je ogljično intenzivnejša (več zemljišč, večja poraba vode, za pridelavo 1 kg govedine je  potrebno 15-krat več zemlje kot za 1 kg žitaric in 70-krat več kot za 1 kg zelenjave) zato se priporoča preusmeritev v pridelavo hrane rastlinskega izvora.

Prehranska draginja in nizka stopnja samooskrbe s sadjem in zelenjavo: 

Podražitve hrane, ki so posledica težav z dobavnimi verigami, blokadami transportnih poti in splošne inflacije, so jasno vidne na naših policah in v denarnicah velike večine prebivalcev Slovenije (gospodinjstva po podatkih SURSa namenijo za hrano več kot desetino izdatkov). V zadnjih petih letih se je hrana podražila za skoraj petino, najobčutneje so se dvignile cene sadja. Ob nizki nacionalni stopnji samooskrbe z zelenjavo (48 %, vir: SURS, v zadnjih petih letih celo povprečno pod 40 %) in sadjem (30  %, vir: SURS) je “nujno že danes izboljšati pogoje za zagotovitev oskrbe s kakovostno in varno hrano po dostopnih cenah za vse, ki ima hkrati najmanjši možen vpliv na podnebje in okolje” (citirano iz objave strateškega sveta za prehrano, poročilo s seje 5. 12.).

Ekološko kmetijstvo in “trajnostni prehranski krog”: 

Ekološko kmetijstvo je po eni strani ukrep blaženja podnebnih sprememb in hkrati prilagajanja nanje. Naslednji korak proti zmanjšanju ogljičnega odtisa predstavljajo kratke verige oskrbe z ekološkimi pridelki. Bolj zdrava in hkrati okolju prijaznejša hrana je torej rastlinskega izvora, ki je pridelana, predelana in zaužita znotraj iste regije. Za čim nižji ogljični odtis pa izbiramo tudi sezonsko hrano. V Sloveniji stalno raste povpraševanje po lokalno pridelanih ekoloških živilih. Pri tem pa samo 20 % ekološke hrane prihaja iz domače pridelave, 80 % je uvozimo. Ekološko kmetijstvo je tudi pogosto omenjeno kot možna rešitev za razvoj podeželja v odročnih območjih, ni pa dovolj konkretne podpore s strani države in podeželskih občin za vzpostavitev trajnostnega prehranskega kroga.

Usmeritve in strategije:

Mreža nevladnih organizacij Plan B za Slovenijo je v procesu priprave Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 podala pobudo za povečanje podpore pridelavi rastlinske hrane za ljudi ter ekološkemu kmetijstvu. Priporočene so kratke dobavne verige in partnerski odnos med kmetijskimi pridelovalci in potrošniki. Nadalje je poudarjena nujnost hitrega prehoda na trajnostni način pridelave hrane, predvsem deleža ekološkega kmetijstva. Med cilji Strategije razvoja Slovenije 2030, ki naslavlja zaveze Združenih narodov glede blaženja podnebnih sprememb, so predvidene aktivnosti za povečanje uživanja lokalne, sezonske in planetu prijazne prehrane.

Analiza različnih deležnikov (njihove značilnosti in potrebe):

• lokalni ekološki pridelovalci in predelovalci v Pomurju: kažejo se potrebe po pomoči pri trženju, administraciji in distribuciji. Prvi koraki so bili narejeni z vzpostavitvijo eko. prodajnih točk in ekoloških ali lokalnih zadrug, ki pa še niso dosegle visokega nivoja razvoja oz. stopnje organiziranosti. To gre pripisati tudi pomanjkljivim spodbudam s strani države in manka podpore s strani lokalnih odločevalcev, predvsem občin, ki ne prepoznavajo potencialov ali pa ne prioritizirajo tovrstnih aktivnosti.

• lokalne nevladne organizacije in socialna podjetja: Pomurje se lahko pohvali z vsaj tremi primeri dobrih praks na presečišču trajnostne pridelave in predelave v povezavi s socialnimi vsebinami. Gre za Kocljevino, Koreniko in Zrirap, ki predstavljajo podobne a vseeno različne načine delovanja, ki bi se v podobni obliki lahko vzpostavili v vsaki od Pomurskih občin.

• lokalni kmeti in odjemalci: v Pomurju je nizka ozaveščenost o ekološki pridelavi, mnogi konvencionalni kmeti še zmeraj v ekološkem kmetijstvu vidijo predvsem omejitve in nepotrebno dodatno birokracijo. Za kmete je potrebno zmanjšati birokratski balast, povečati proaktivnost svetovalnih služb in jim prek zadrug omogočiti izboljšano promocijo, trženje, administracijo in distribucijo. Prodajne poti ne smejo biti odvisne od velikih trgovcev v tuji lasti z odiralskimi maržami, ampak je potrebno razviti oz. nadgraditi alternativne načine prodaje – dostave, tržnice, naročanje prek spleta/aplikacij, …

Za mnoga gospodinjstva je lokalna ekološka hrana še zmeraj nedostopna predvsem zaradi cene. Če želimo govoriti o trajnostni in pravični prehranski verigi moramo biti pozorni, da na koncu te lokalne verige niso zgolj premožnejši kupci. Prek subvencij ali drugih oblik spodbud oz. pomoči mora država ali občine zagotoviti možnost odkupa lokalne ekološke hrane vsem prebivalcem, ne pa da se od kmetov zahteva, da zavoljo “cenovne konkurenčnosti” znižajo cene na nivo konvencionalne ali uvožene ekološke hrane.

• lokalni javni zavodi: okrepiti je potrebno povezave lokalnih javnih zavodov z lokalnimi kmeti oz. zadrugami. Povečati (finančne) spodbude za ta namen, ne zgolj predpisovati zahtevane odstotke deleža lokalne eko. hrane v javnih zavodih. S pomočjo javnih svetovalnih služb ali zadrug izboljšati mehanizme evidenčnih naročil, za katera mnogi javni zavodi nimajo kadrovskih kapacitet, tržni najem te storitve pa predstavlja nepotrebno odtekanje omejenih sredstev.

Konceptualizacija prehranskih terminov: samozadostnost, samooskrba, sooskrba

Prehranska samozadostnost (na ravni države ali regije): 

• Definicija: Zmožnost države ali regije, da sama prideluje vso hrano, ki jo potrebuje njeno prebivalstvo – brez potrebe po uvozu.

• Cilj: Popolna prehranska neodvisnost.

• Značilnosti:
  • Gre za strateški cilj države.
  • Usmerjena je v nacionalno varnost in odpornost v krizah, povečuje suverenost države.
  • Vključuje tržne mehanizme, a z močnim vplivom javnih politik in načrtovanja.
• Primer: Država si prizadeva, da bi bila zmožna brez uvoza preživeti morebitne globalne prehranske krize.

• Definicija: Zmožnost gospodinjstva, da si samo prideluje del hrane, ki jo zaužije.
• Cilj: Večja prehranska neodvisnost, zdrava hrana in manjša odvisnost od trgov.
• Značilnosti:
  • Ne temelji na tržni logiki – ni namenjena prodaji, ampak zadovoljevanju lastnih potreb.
  • Povečuje občutek varnosti, obvladljivosti in stika z naravo.
  • Je odgovor na negotovost, rast cen in željo po kakovostni, lokalni hrani.
• Primer: Družina ima vrt, nekaj sadnega drevja in shranjuje ozimnico – ne zaradi zaslužka, ampak zaradi samostojnosti in kakovosti življenja.

• • Definicija: Model sodelovanja med pridelovalci in potrošniki, kjer skupnost skupaj skrbi za lokalno prehransko oskrbo.
  • Cilj: Stabilna, pravična in trajnostna lokalna prehranska veriga.
  • Značilnosti:
    • Temelji na sodelovanju in solidarnosti, ne na klasičnem tržnem sistemu.
    • Člani skupnosti skupaj nosijo odgovornost, stroške in koristi.
    • Kmet ne prodaja le izdelkov, temveč omogoča prehransko varnost skupnosti – v zameno za predvidljivost in podporo.

• Primer: Skupnost se poveže s kmetijo in skupaj načrtuje sezono. Vsak član prispeva vnaprej, dobi svoj delež pridelka, hkrati pa podpira trajnostno kmetovanje. Redne skupne prakse kot so priprava in/ali izmenjava ozimnice, zamenjava sadik, pomoč pri delu na vrtu oz. njivi, …