Hrana je izjemno močan politični dejavnik – ne le kot sredstvo preživetja, ampak tudi kot orodje za družbene spremembe, politično organizacijo in upor. Spodaj najdete nekaj političnih potencialov povezanih s hrano.
Družbeno-politični potencial hrane 1: Hrana kot oblika odpora in avtonomije
Primer: Urbani vrtovi v revnejših soseskah ali na zapuščenih mestnih površinah
Politični pomen: Vzpostavljanje neodvisnosti od prehranskih sistemov, ki temeljijo na izkoriščanju, centralizaciji in dobičku.
Sporočilo: »Kvalitetna in zdrava hrana je pravica, ne privilegij.«
Družbeno-politični potencial hrane 2: Hrana kot orodje skupnostnega povezovanja
Primer: Projekti skupnostnih kuhinj, solidarnostne zadruge, sooskrbne sheme (CSA – Community Supported Agriculture).
Politični pomen: Krepitev demokratičnih praks, solidarnosti in sodelovanja v lokalnih skupnostih.
Sporočilo: »Skupaj lahko poskrbimo za svoje potrebe – mimo trga in države.«
Družbeno-politični potencial hrane 3: Hrana kot sredstvo za boj proti neenakostim
Primer: Gibanja za prehransko pravičnost (food justice), ki naslavljajo diskriminacijo v dostopu do zdrave in kakovostne hrane
Politični pomen: Razkrivanje sistemskih neenakosti – kdo ima dostop do kakovostne hrane, kdo ne.
Sporočilo: »Hrana razkriva razredne, rasne in spolne neenakosti.«
Družbeno-politični potencial hrane 4: Hrana kot kritika agro-industrijskega sistema
Primer: Protesti proti pesticidom, gensko spremenjenim organizmom (GSO), velikim živilskim korporacijam.
Politični pomen: Pritisk na regulacije, podporo malim kmetom, zahteve po transparentnosti.
Sporočilo: »Nočemo biti zgolj potrošniki – zahtevamo pravičen prehranski sistem.«
Družbeno-politični potencial hrane 5: Hrana kot del ekološke in podnebne politike
Primer: Prehod na lokalno, sezonsko, rastlinsko prehrano; agroekologija.
Politični pomen: Hrana kot ključni element podnebne pravičnosti, zmanjševanja emisij in ohranjanja biotske raznovrstnosti.
Sporočilo: »Kaj jemo, vpliva na prihodnost planeta.«
Družbeno-politični potencial hrane 6: Hrana kot del državne suverenosti
Primer: Države globalnega juga, ki si prizadevajo za prehransko suverenost (npr. gibanje La Via Campesina).
Politični pomen: Upor proti globalnim prehranskim korporacijam, Mednarodnemu denarnemu skladu in odvisnosti od uvoza.
Sporočilo: »Narodi imajo pravico sami odločati o svoji hrani.«
Primer La Vie Campesine:
La Via Campesina – mednarodno gibanje malih kmetov
La Via Campesina (v španščini: Kmečka pot) je največje svetovno gibanje kmetov, kmetic, delavcev na plantažah, ribičev, domorodnih ljudstev in podeželskih skupnosti, ki se borijo za prehransko suverenost, pravice do zemlje in pravične kmetijske politike.
Glavni cilji:
Prehranska suverenost – pravica narodov, da sami odločajo o prehranski politiki.
Dostop do zemlje, semen, vode – boj proti koncentraciji zemljišč in privatizaciji naravnih virov.
Podpora malim kmetom in agro-ekologiji – alternativi industrijskemu kmetijstvu.
Odpornost proti neoliberalizmu in globalnim agroživilskim korporacijam.
Solidarnost in pravičnost – vključno z bojem proti patriarhatu, kolonializmu in kapitalističnemu izkoriščanju.
Ključni koncept: Prehranska suverenost
Ta pojem so prav oni prvi oblikovali. Ne pomeni le dostopa do hrane, temveč pravico ljudi in skupnosti, da sami odločajo, kaj pridelujejo, kako, za koga in po kakšnih pravilih.
Načini delovanja:
Mednarodna politična mobilizacija
Neposredne akcije (protesti, kampanje za semena, osvoboditev zemlje).
Vzpostavljanje lastnih alternativnih sistemov: tržnic, kmečkih šol, izmenjav znanj.
Zakaj je pomembno?
Ker La Via Campesina povezuje globalni jug in sever v boju za pravičnejši svet.
Ker jasno pove: mali kmetje niso problem, ampak ključni del rešitve za prehransko, okoljsko in družbeno krizo.
Vzporedno s tem v Burkini Faso trenutno poteka obsežna agrarna reforma, ki ima pomembne politične, socialne in ekonomske posledice.
Agrarna reforma v Burkini Faso (2025)
Februarja 2025 je vlada Burkine Faso sprejela zakon, ki nacionalizira vsa zemljišča v državi. Po novem zakonu je država postala edini lastnik zemljišč, kar pomeni, da posamezniki in podjetja ne morejo več imeti zasebne lastnine nad zemljo. Namesto tega se uvajajo dolgoročne zakupne pogodbe, ki naj bi zagotovile večjo varnost kmetom in skupnostim .
Reforma priznava tudi običajne pravice podeželskih skupnosti, s čimer se poskuša uskladiti sodobno zakonodajo z tradicionalnimi praksami upravljanja zemljišč. Cilj reforme je zmanjšati špekulacije z zemljišči, okrepiti prehransko suverenost in zagotoviti pravičnejšo razdelitev virov.
Poleg tega je vlada uvedla prepoved lastništva podeželskih zemljišč s strani tujcev, kar pomeni, da lahko tujci zemljišča le najamejo, ne pa tudi kupijo .
“Agricole” v kontekstu Burkine Faso
“Agricole” se v kontekstu frankofonske Afrike običajno nanaša na “zemljišča” ali “kmetijska zemljišča”, lahko pa pomeni tudi podeželsko območje ali kmetijski sektor nasploh.
V Burkini Faso se izraz “agricole” pogosto uporablja v naslednjih pomenih:
Espace agricole – kmetijska zemljišča
→ Zemljišča, namenjena pridelavi hrane ali vzreji živali, pogosto pod tradicionalnim ali kolektivnim upravljanjem.
Aménagement agricole – kmetijska ureditev ali reforma
→ Povezano s sistemskim načrtovanjem uporabe podeželskih zemljišč (npr. za obvladovanje erozije, namakanje ipd.).
Zone agricole protégée (ZAP) – zaščitena kmetijska območja
→ Regije, ki jih država zaščiti pred urbanizacijo in zemljiškimi špekulacijami, z namenom ohranjanja prehranske varnosti.
Économie agricole – kmetijsko gospodarstvo
→ Posamezna kmetija ali kmetovalna enota, bodisi družinska, skupnostna ali komercialna.
Vloga “terre agricole” v novi agrarni reformi v Burkini Faso (2025):
“Terres agricoles” (kmetijska zemljišča) postajajo javna dobrina v lasti države, saj lahko kmetovalci in skupnosti ta zemljišča uporabljajo z dolgoročnimi zakupnimi pogodbami. Cilj je zaščititi zemljišča pred privatizacijo, ohraniti dostop za male kmete in okrepiti prehransko suverenost.
Obstaja kar nekaj potencialnih koristi za prebivalce Burkine Faso, ki so:
- Zaščita pred zemljiško špekulacijo
Če zemljišča ostanejo javna dobrina, jih ni mogoče množično razprodati tujim vlagateljem ali elitam, kar ščiti male kmete pred izrinjanjem s strani nepremičninskih projektov.
- Krepitev prehranske suverenosti
Z zemljišči, ki ostajajo v rokah lokalnega prebivalstva (prek najema), se lažje spodbuja lokalna pridelava hrane in manjša odvisnost od uvoza.
- Upoštevanje tradicionalnih pravic
Če reforma priznava običajna (kolektivna, vaško-pravna) zemljišča, to pomeni večjo pravno varnost za podeželske skupnosti.
- Večja enakost pri dostopu do zemlje
Nacionalizacija zemljišč lahko prepreči, da bi peščica bogatih nadzorovala ključni vir (zemljo), kar ima socialno-pravični učinek.
