Pri vprašanju dostopnosti lokalnega materiala se kažejo velike razlike. Če pri lesu in slami ni večjih problemov, smo pri industrijski konoplji nekaj korakov zadaj (v primerjavi z drugimi materiali in tudi v primerjavi z drugimi državami). Gre za posledico dejstva, da v Sloveniji pri industrijski konoplji na področju gradnje ni sklenjenega kroga pridelave, predelave, distribucije in končne uporabe. En od izpostavljenih problemov je bil pomanjkanje ustrezne mehanizacije – tako pri žetvi, kot tudi v fazi predelave (za odpraševanje in mletje stebel). Nadalje bi z vidika ekonomičnosti in s tem povezanega interesa kmetov za pridelavo, trg za gradnjo s konopljo potreboval obseg tisoč hektarjev; tudi to pa ne bi bilo zagotovilo za nižje cene. Iz teh razlogov, široke uporabnosti industrijske konoplje v gradnji in poskusa umika okoljsko škodljivega transporta tovrstnega materiala iz enačbe, bi bilo s strani države potrebnega več proaktivne angažiranosti in/ali financ, da bi se razmere izboljšale.
Izzivov o teoretskem in praktičnem izobraževanju za naravno gradnjo smo se lotili prek povzetka trenutnega stanja, kjer smo ugotovili da 1.) je na fakultetah tovrsten tip gradnje pomanjkljivo predstavljen ali sploh ni; 2.) so samoorganizirane delavnice različnih akterjev med seboj nepovezane, potekajo sporadično in niso celovite; 3.) obstaja potreba po nadgradnji samoorganiziranih izobraževanj (predvsem) onkraj formalnih državnih institucij.
Od izobraževalnih delavnic v zadnjem obdobju prevladujejo tiste, ki so sofinancirane prek razpisov (problem sporadičnosti), so sofinancirane s strani udeležencev (problem dostopnosti), hkrati pa se kaže problem neobstoječe koordinacije v obliki platforme in sodelovanja na področju gradnje z različnimi naravnimi materiali v Sloveniji, ki bi torej povezala akterje z različnimi znanji. To bi odprlo možnost celovitega in kontinuiranega izobraževanja, ki bi lahko vodila do končne poklicne kvalifikacije. Tovrstna znanja in prakse bi morala biti spodbujena in sofinancirana s strani države v okviru vzpostavitve zelenih delovnih mest.
V zaključnem sklopu smo se posvetili družbenim potencialom naravnih gradbenih materialov oz. gradnje z njimi. Obravnavali smo vidike samograditeljstva, medsosedske/lokalne pomoči, socialne in solidarne gradnje ter skupne gradnje v okviru skupnostnega bivanja. Pri tem je šlo za razmišljanje kako lahko z naravno gradnjo pridemo do izboljšanja ali vzpostavitve dostojnih bivanjskih pogojev za ljudi, ki si tega po tržnih cenah ne morejo privoščiti. Gre torej za dostopno naravno gradnjo in ne (zgolj) kot nadstandard. Cilja torej na mlajšo generacijo, katerim nepremičninski trg onemogoča lastništvo še tako majhnih enot ali jih sili v večdesetletno zakreditiranje pod slabimi pogoji, hkrati pa si s tem odpira možnost izboljšanja življenjskih pogojev revnejših upokojencev, ki – predvsem na podeželju – živijo v nedostojnih pogojih, v neizoliranih hišah ali sobah, soočeni z energetsko revščino, ki jo država poskuša reševati s subvencijami za plačevanje previsokih stroškov ogrevanja … V tem smislu govorimo o socialni in solidarni gradnji, ker združuje elemente naslavljanja družbenih težav, vključuje socialno komponento, medgeneracijsko solidarnost in splošno preseganje ozkih tržnih mehanizmov in profitne logike. Pri tem pa ne smemo misliti o množici individualiziranih rešitev, ampak je potrebna skupna kolektivna praksa. Elemente tega razvija skupnostna gradnja, ki se osredotoča na enega ali več potez, in sicer 1.) prispeva k izboljšanju bivanjskih pogojev v lokalni skupnosti, 2.) prek skupnega dela vzpostavi posamezne manjše bivalne enote ter 3.) prek skupne gradnje vzpostavi skupnost manjših bivalnih enot v kombinaciji z večjimi skupnimi prostori, skupnostno reprodukcijo v vsakdanjem življenju ipd.
Na podlagi teh izhodišč smo razpravo sklenili s pogovorom in predlogih za povezovanje oz. sodelovanje na področju naravne gradnje. Pri tem pa gre predvsem izziv, ki se ga je potrebno lotiti prek kontinuirane skupne prakse različnih akterjev naravne gradnje. Že z vidika samoorganizacije in povezovanja akterjev na terenu so možne občutne pozitivne spremembe, za še večji izkoristek nakazanih potencialov pa bo potreben tudi angažma države.
