Hrana kot politična tema in potencialna vstopna točka za progresivne prakse na podeželju
Pridelava in distribucija hrane – v okviru zagotavljanja osnovnih materialnih pogojev za reprodukcijo življenja – je pomembna politična tema in vstopna točka za organiziranje od spodaj (predvsem na podeželju). Za razliko od urbanih središč, kjer politični akterje z levega spektra prepričujejo svoje podpornike in volivce prek kulturnega boja, intelektualizma in/ali abstraktnega teoretiziranja, je v ruralnih okoljih bolj učinkovita oprijemljiva, materialna politika, ki ima jasno vidne rezultate in možnosti vključitve oz. sodelovanja. Hrana, bivanjski pogoji, energija, skupnostna reprodukcija, ipd. so osnovni / robni pogoji življenja okrog katerih je moč graditi progresivno politiko na podeželju. Kljub zgodovinskim lekcijam 20. stoletja o pomembnosti ruralnih območij in kmetov za občutne pozitivne družbene spremembe, pa se zdi, da Slovenska in Evropska levica – za razliko od npr. Latinske Amerike – ta potencial zanemarja, ga noče ali ne zna izkoristiti. Namesto prepoznavanja potencialne revolucionarnosti kmetstva, se zadovolji s površno in napačno oceno o domnevni (naravni) konservativnosti kmetov in prebivalcev na podeželju. Njihova konservativnost in večja tradicionalna naklonjenost desnim političnim strankam je posledica neaktivnosti, nezainteresiranosti in pomanjkanja idej / praks progresivnih akterjev v tem okolju. Za spremembo tega je potrebno torej prepoznati potencial ljudi na podeželju, usmeriti čas / energijo / sredstva v politično delo na teh območjih in se vrniti k osnovam politike, tj. k materialni politiki z razvijanjem, organiziranjem in / ali koordinacijo progresivnih praks na zgoraj naštetih področjih delovanja. Na teh trdnih (materialnih) temeljih oz. bazi se potem lahko gradi in vzpostavlja (nad)stavba.
Prehranska draginja in pomanjkanje alternativnih modelov
Naraščajoče cene hrane, ki smo jim priča ob obiskih trgovin v zadnjih letih, imajo občutne posledice za slabše situirane posameznike in družine. Gospodinjstva v povprečju namreč namenijo približno petino svojih prihodkov za nakup hrane. Veliki trgovci in mednarodne korporacije ne delujejo po principu zagotavljanja cenovne dostopnosti, ampak jih vodi profitni motiv. Ob pomanjkanju politične volje, pretekli razprodaji nacionalnih živilskih podjetji in trgovskih verig v tuji lasti, je poseg od zgoraj otežen. S tem se kaže potreba in nuja za razvoj alternativnih prehranskih modelov od spodaj. Z namenom povečanja dostopnosti zdrave, lokalno pridelane hrane in s tem zmanjšanja odvisnosti ljudi od sistema in države, je potrebno utemeljiti alternativne prehranske modela na drugačnih principih, ki bodo v dobrobit vsem členom lokalne prehranske verige. Če je za obstoječ prehranski model pridelave in distribucije značilno izkoriščanje / stiskanje kmetov z nizkimi odkupnimi cenami, intenzifikacijo dela zaposlenih v trgovinah, cenovno nedostopnostjo za širok sloj ljudi in visokimi dobički za lastnike oz. tuje korporacije, mora alternativni model temeljiti na dobrobiti vseh vpletenih neposrednih producentov in porabnikov z ustvarjanjem pravičnega in trajnostnega prehranskega modela. Kot je v prvem delu dogodka poudarila že Agnes, so ustrezni odgovori na tovrsten izziv povezani z zagotavljanjem učinkovitosti, ustrezne infrastrukture in razvite logistike.
Hrana kot delo, specifike po spolu in potenciali hrane pri gradnji skupnosti
Načrtovanje obrokov in kuhanje: ko govorimo o hrani, se pogosto ukvarjamo s pridelavo in distribucijo na makro ravni, zanemarja pa se mikro vidike obrokov v posameznih gospodinjstvih. Temu je potrebno nameniti več pozornosti. Še preden hrana pride v dom in se začne – še zmeraj večinoma kuhalnice vihtijo ženske – s pripravo obroka, gre veliko energije in mentalnega dela, ki ga spet večino opravijo ženske, v pregled surovin v domači shrambi, pripravo nakupovalnega seznama ter izbiro menija za tisti dan oz. teden. O tematiki hrane moramo torej razmišljati in govoriti (tudi) v feminističnem smislu. O potencialnih rešitvah tega “problema” lahko razmišljamo iz najmanj dveh izhodišč / zornih kotov:
eno so izboljšave pri enakomerni delitvi celotnega dela v povezavi s hrano znotraj posameznega gospodinjstva. Prepoznati torej časovno zamudnost vseh faz od načrtovanja, nakupovanja, priprave, čiščenja ter jih ustrezno razdeliti.
onkraj individualističnih in liberalnih rešitev pa lahko razmišljamo in delujemo v smeri skupnostne reprodukcije naših življenje, kjer je hrana en od pomembnih elementov. Nekaj primerov tovrstnih praks so npr.: izmenjajujoča se priprava obrokov med sosedi; na podeželju npr. je nekdo zadolžen za pridelavo hrane, tj zagotovitev surovin, drugi za pripravo obrokov; ljudske kuhinje; samoorganizirane menze, …
Povezava med prehranskimi sistemi in okoljem
Prehranski sistemi imajo občuten negativen vpliv z vidika podnebnih sprememb, okoljske krize in stanja ekosistemov. Industrijsko agrikulturo namreč spremljajo visoke vrednosti emisij in degradacije naravnega okolja – uničevanje habitatov, krčenje gozdov za obdelovalne površine, slabšanje kakovosti prsti / zemlje. Lahko pa na tem področju naredimo veliko za pozitivne spremembe, agroekologija namreč prispeva k celostni regeneraciji ekosistemov.
Spremembe prehranskih navad
Poleg škodljivih vplivov na okolje pri transportu in prioritiziranju lokalne ter sezonske hrane, je z vidika dobrobiti okolja, ljudi in živali, glavni problem obstoječega prehranskega sistema živinoreja in naše prehrambene navade, ki temeljijo na mesnih in mlečnih izdelkih.
Pri spremembi naših diet pa se ne smemo osredotočiti na individualne izbire, ampak kolektivne rešitve. V kolikor se želimo soočiti z okoljsko in socialno krizo na področju hrane, potem zdrava in trajnostna prehrana ne sme biti privilegij, ki pritiče bogatejšemu sloju prebivalstva, revnejšemu delu populacije pa ostane slaba vest in moralne obsodbe. Za to so potrebne ogromne spremembe v naših prehranskih sistemih, za kar pa ne gre čakati odločitev politike in odločevalcev, ampak lahko k temu prispevamo sami z razvojem alternativnih modelov in kolektivnih praks pri pridelavi, distribuciji in konsumpciji hrane.
