MakroBios Panonija: Kdaj in kako se je začela zgodba Zrirap Beltinci?
Zrirap: Naše socialno podjetje smo konec leta 2013 ustanovili mladi, ki nam ni bilo vseeno za vse večjo brezposelnost v našem lokalnem okolju, propadanje nekdanjih biserov naše občine ter uničevanje okolja s konvencionalnim kmetijstvom.
Bili smo generacija mladih s faksov, brez služb in kapitala, a z ogromno idejami, kaj vse bi lahko naredili v Beltincih. Poleg tega smo želeli zagotoviti delovna mesta sebi in tudi ranljivim skupinam ljudi. V tem obdobju je veliko naših znank in tudi sorodnikov izgubilo službo v tekstilnem podjetju Mura, do upokojitve pa jim je manjkalo le nekaj let. Noben jih ni želel zaposliti, to so bili totalno iztrošeni ljudje s kroničnimi poškodbami od ponavljanja enih in istih monotonih gibov znotraj delovnega procesa. Tako smo poskusili najti dejavnosti, ki so koristne za celotno skupnost. V ta namen smo na dolga leta zapuščenih prostorih stare grajske vrtnarije, kjer je bil kasneje tudi kmetijski kombinat, ponovno vzpostavili vrtnarijo, vrtove in skladiščni prostor, pod skupnim imenom Eko-vrt Beltinec.
MakroBios Panonija: Kako je potekal vaš razvoj v preteklih letih in kaj vse danes obsegajo vaše dejavnosti?
Zrirap: Že spomladi 2015 smo v sodelovanju z Občino Beltinci pričeli s projektom vzpostavitve skupnostnega Eko vrta Beltinec na območju nekdanje vrtnarije v središču Beltinec, ki je bilo že več let v neuporabi. Projekt je bil s strani Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo kot edini izmed vseh prijavljenih izbran in sofinanciran tudi na Razpisu za spodbujanje socialnega podjetništva v Pomurski regiji 2015. Tudi v letu 2016 smo bili, skupaj s partnerji, tozadevno uspešni na državnem razpisu MGRT »Javni razpis za izbor operacij za zagon socialnih podjetij in mladinskih zadrug v letih 2016-2018«, kar nam poleg finančnih sredstev daje motivacijo in spodbudo za še bolj zavzeto delo in razvijanje dodatnih aktivnosti tudi v nadalje. Na Eko-vrtu smo posledično med drugim tako že letu 2017 vzpostavili dodaten rastlinjak iz recikliranih materialov, dva manjša ribnika, izobraževalne panoje, klopi za počitek sprehajalcev in turistov, pričeli pa smo tudi z novim programom izdelave ekološke kozmetike. V letu 2018 smo uredili tudi namakalni sistem in elektrifikacijo. Poleg zaposlitev preko pridobljenih projektov ter programov Aktivne politike zaposlovanja (predvsem javna dela) v okviru usposabljanja invalidov sodelujemo tudi z murskosoboško enoto rehabilitacijskega centra Soča. Pri izvajanju naših programov obenem intenzivno kooperiramo z Zaposlitvenim centrom Prijlika, Beltinci in z nekaterimi lokalnimi društvi (Jarica, DPAE), prav tako pa nam občasno pomagajo tudi prostovoljci.
V sodelovanju z že omenjenimi organizacijami uspešno vzpostavljamo tudi vzorčni sadno-zeliščni nasad, zasajen s starimi sortami sadnega drevja. Na ta način ohranjamo pomemben del kulturne dediščine, s posevkom travnih mešanic in sadik zelišč pa želimo v bodoče praktično prikazati primer donosne in okolju prijazne alternative spreminjanju travnikov v njive.
S partnerji in Občino Beltinci smo sodelovali tudi pri projektu ZIC II Beltinci – LAS pri dobrih ljudeh, kateri se je izvajal v letu 2018. Projekt služi za namen spodbujanja ekološkega kmetijstva in lokalne oskrbe javnih zavodov z ekološkimi pridelki in izdelki, poleg svetovalne in informativne vloge pa je namenjen tudi podjetniškemu mreženju. V okviru projekta je bila vzpostavljena tudi manjša trgovinica in pa spletna trgovina, poleg co-working prostora pa se je vzpostavil tudi poseben namenski del, ki je namenjen medgeneracijskemu druženju občanov in različnih društev v obliki medgeneracijskega kotička.
V letu 2018 se je v okviru ZIC-a vzpostavil tudi zaposlitveni center za zaposlitev invalidov na zaščitenih delovnih mestih, preko katerega se zaposlujejo osebe z različnimi stopnjami invalidnosti. Skupaj z Občino Beltinci smo v prejšnjih letih razvijali ideje in načine, kako pomagati naši romski skupnosti in tako v letu 2017 pomagali pri vzpostavitvi učno – informativno – izobraževalnih kontejnerjev za otroke ob romskem naselju.
Občini Beltinci smo pomagali pri pripravi projekta Medgeneracijski center Beltinci v okviru razpisa LAS za sredstva iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. V okviru vzpostavljenega inovativnega projektnega partnerstva je Občina Beltinci prenovila oziroma nadgradila obstoječo zgradbo v centru Beltinec, ki je do sedaj služila za namen delovanja Zaposlitveno-izobraževalnega centra (ZIC) ter vzpostavila Medgeneracijski center Beltinec (MGC Beltinci). S pridobljenim nadstropjem stavbe smo v letu 2023 pridobili dodatne namenske površine za nadaljnje razvijanje programov socialnega podjetništva in projektov nevladnih organizacij, namenjenih zagotavljanju zelenih delovnih mest za najranljivejše družbene skupine in spodbujanju ekološkega kmetijstva in lokalne oskrbe javnih zavodov z ekološkimi pridelki in izdelki. Uporabniki prostorov so tako pridobili nujno potrebne dodatne prostore za širitev svojih dejavnosti (sušilnica, prostor za proizvodnjo naravne kozmetike, delavnica, kuhinja, pakirnica, skladišče, pisarniški prostori). Z namensko adaptacijo prostorov se je obenem zagotovilo dodatne prostore za družabni del MGC, kjer se na dnevni ravni odvijajo družabne, izobraževalne in kulturne aktivnosti, namenjene medgeneracijskemu sodelovanju med starejšimi in mlajšimi generacijami, medsebojnemu prenosu znanj ter ohranjanju kulturne dediščine.
Najranljivejšim na trgu dela poskušamo zagotoviti dodatna delovna mesta, socialno integracijo in poklicno reintegracijo. S svojimi aktivnostmi si prizadevamo najti rešitve za družbene probleme, zagovarjamo družbeno solidarnost in povezovanje med ljudmi. V ospredje postavljamo družbene cilje in potrebe lokalnega okolja.
Naša glavna dejavnost je ekološka pridelava zelišč in zelenjave. Poleg Eko vrta obdelujemo še nekaj manjših njiv in ekološki sadovnjak. Ponujamo sveže in predelane izdelke kot so sirupi, čaji, začimbne mešanice. Ponujamo tudi različne izobraževalne vsebine.
Želimo ustvarjati nova, trajnostna zelena delovna mesta, obnavljati degradirane stavbe in površine, spodbujati varovanje okolja, samooskrbno ekološko kmetovanje ter opolnomočiti ranljive skupine prebivalstva.
MakroBios Panonija: Kakšen je odnos lokalnih prebivalcev do vas? Ste deležni kakšnih spodbud / podpore s strani lokalnih odločevalcev (npr. občine) ali ne prepoznavajo pomena in potencialov tovrstnih projektov?
Zrirap: Brez podpore lokalne skupnosti že od vsega začetka bi težko uresničili naše načrte. Večinoma so nas lokalni prebivalci sprejeli z odobravanjem in simpatijami saj smo pričeli urejati območje v središču Beltinec, ki je bilo dolgo časa zapuščeno in zanemarjeno. Videli so skupino mladih, ki se trudi narediti nekaj v skupno dobro, tako da smo že v štartu postavili dobre temelje. Tudi odločevalci so bili zadevi naklonjeni, smo pa morali porabiti kar nekaj energije, da smo jim razložili osnovne pojme kot so socialno podjetništvo, delo z ranljivimi skupinami, ipd., ki jih do tedaj niso poznali. Uspeli smo zagotoviti, da se pri vsakoletnem razpisu za podjetništvo v občini Beltinci uvrsti tudi posebna postavka za sofinanciranje socialnega podjetništva. Vodilne na občini smo prav tako uspeli prepričati, da se skupaj prijavljamo na primerne razpise, podprli so nas tudi pri izvajanju javnih del, ipd. Vsekakor imamo občutek, da se zavedajo pomena in potenciala tovrstnih projektov.
MakroBios Panonija: Kaj vse zajema izraz “skupnostni vrtovi” in kakšne pozitivne učinke (lahko) imajo na lokalne / okoliške prebivalce?
Zrirap: Na Eko vrtu Beltinec preko brezplačnega najema omogočamo prostor za vrtove tistim gospodinjstvom iz naše občine, ki primernega prostora za lasten vrtiček nimajo na voljo (prevladujejo gospodinjstva iz blokov, mlade družine v najemniških stanovanjih, ipd.). Prav tako nas dostikrat pokličejo kakšne starejše gospe, če si lahko pri nas naberejo bezeg, ki ga je pri nas kar nekaj, da si same pripravijo različne sokove, čaje, ipd. Na Eko vrtu Beltinec je celotna obdelava zemlje zastavljena na ekološki način, tako da tudi preko te “zaveze” vse, ki z nami kakorkoli sodelujejo spodbujamo in izobražujemo v tej smeri. Poleg zagotavljanja samooskrbe in medgeneracijskega solidarnostnega sodelovanja so zato skupnostni vrtovi za nas izjemnega pomena predvsem v smislu izobraževanja in spodbujanja bolj zdravih ter za lokalno okolje, ljudi in živali bistveno prijaznejših praks od klasičnega kmetovanja/vrtičkanja.
MakroBios Panonija: Ali bi lahko trajnostna pridelava in predelava predstavlja enega od razvojnih temeljev Pomurja? Kje vidite še morebitne nerazvite / neizkoriščene potenciale tukajšnjega okolja in kako jih učinkoviteje uporabiti?
Zrirap: Vsekakor. Z velikostjo površin ne moremo ravno tekmovati z največjimi igralci, bi pa definitivno lahko z načinom pridelave. Če bi bila prisotna ustrezna politična volja, bi lahko bilo Pomurje na dolgi rok prva v celoti kmetijsko samooskrbna regija v Sloveniji. Neizkoriščeni potenciali se nahajajo predvsem v skupnostni oskrbi z vodo (namakanje, geotermija) ter večjo (so)uporabo rastlinjakov. Glede na čedalje bolj nepredvidljive vremenske razmere in vse večjo prisotnost suš ter drugih vremenskih neprilik bi veljalo nadaljnje razmišljanje in planiranje zastaviti v tej smeri.
Kakšno se vam zdi stanje glede vam podobnih iniciativ v Pomurju? Kako bi v Pomurju lahko spodbujali, da bi bilo več skupnostnega delovanja in podobnih projektov, sploh v povezavi s trajnostno prehrano?
Zrirap: Podobnih iniciativ je bilo v Pomurju v preteklosti kar nekaj, ampak se nas je na dolgi rok obdržalo le malo. Prvotni zanos namreč kaj hitro trči ob realnost vsakdana: morje birokracije, inšpekcij, nedostopnost primernih kmetijskih zemljišč (večji kmetje imajo prednost in si prilaščajo vedno večja območja), problem prodaje ekoloških produktov (večje količine, cena), ter vedno manjši kadrovski bazen potencialnih delavcev iz ranljivih skupin, ki imajo zmeraj hujše zdravstvene diagnoze (v porastu so predvsem duševne bolezni).
Za spodbujanje podobnih projektov bi morali v prvi vrsti večjo vlogo prevzeti odločevalci ter sprejeti ustreznejšo, tovrstnim iniciativam bistveno prijaznejšo zakonodajo. Tako na najvišjih državnih ravneh, kot na lokalni ravni. Še v večji meri bi morali spodbujati tudi javne zavode k odkupu lokalnih trajnostnih pridelkov. Tovrstne iniciative pa bi se morale bistveno bolj povezovati tudi same med seboj, ustvarjati skupne zadruge, projekte in zgodbe na zdravih, dolgoročnih temeljih, da bi lahko živele in preživele tudi na dolgi rok.
MakroBios Panonija: Na kaj pomislite, ko slišite oz. preberete “trajnostna prehrana na podeželju”; kaj vse po vašem mnenju to zajema?
Zrirap: Predstavljamo si okolju, živalim in ljudem prijazno celotno verigo lokalne pridelave/distribucije/prodaje hrane, kot alternativo prevladujočemu intenzivnemu kmetijstvu.
MakroBios Panonija: Kako razumete koncepta lokalne samooskrbe in sooskrbe? Se vam v današnjem času globalizirane trgovine, velikih (tujih) trgovcev in velikega števila “razvajenih potrošnikov” še zdita relevantna? Če ja, kako krepiti to zavedanje in delovati v skladu s tem?
Zrirap: Razumemo ga na način, da si v čim večji meri sami pridelujemo hrano, ki jo potrebujemo. Da znotraj lokalnega okolja zadovoljujemo tovrstne potrebe tako posameznikov, kot javnih zavodov. S tem zmanjšujemo ogljični odtis, hrana je neprimerno bolj zdrava in prijazna ljudem, živalim in okolju. Zadeva je z naraščanjem izobraženosti, dostopnosti do informacij ter višanjem starostne meje prebivalstva, nič manj, ampak vse bolj relevantna. Ljudje dandanes imajo izbiro; ali gledajo izključno na akcije/ceno ter zaužijejo, kar jim pač trgovski centri in multinacionalke servirajo na svojem pladnju, ali pa se vseeno malo bolj ozavestijo in podprejo zdravo, lokalno in domače. Na način seveda, da se zavedajo, kaj vse pozitivnega potem potegne to za sabo (ohranjanje zdravega okolja, vzpostavljanje lokalnih, zelenih delovnih mest, podpora ranljivim skupinam ter svoji lastni skupnosti). Tu se nam zdi, da je še ogromno prostora za izboljšave pri krepitvi tovrstne zavesti med širšo populacijo. In tudi na nas je, da znamo tovrstne zgodbe uspešno predstavljati in zastopati ter jih s pozitivnim zgledom širiti med ljudi.
MakroBios Panonija: Za konec še, kaj je ena stvar zaradi katere ste optimistični in ena zaradi katere ste pesimistični glede razvoja trajnostne prehranske verige v Pomurju in/ali v Sloveniji?
Zrirap: Optimistični smo, ker se ljudje vse bolj zavedajo pomena samooskrbe in lokalno pridelane ekološke hrane. Tako z vidika lastnega zdravja, kot tudi strateške/prehranske varnosti države v teh turbulentnih časih, ko se vse bolj rožlja z orožjem, tudi znotraj EU.
Po drugi strani pa smo pesimistični, ker vsa dogajanja nakazujejo, da se zadeve na področju kmetijskih politik vse bolj monopolizirajo. Tozadevno se bojimo, da bo dolgoročno na trgu preživelo le nekaj večjih kmetov oziroma kmetijskih podjetij/družb, po možnosti še v tuji lasti, ki bodo majhne lokalne kmetije oziroma pridelovalce popolnoma uničili ter popolnoma monopolizirali področje kmetijskega trga in usmeritve le tega.
Sofinancer projekta:
Za mnenja, predstavljena v tem dokumentu, so izključno odgovorni avtorji dokumenta in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje, podnebje in energijo ali Eko sklada j.s.
