Člani projekta ŠIPK smo v mesecu marcu želeli obiskati posestvo, a je korona virus popolnoma
izjalovil naše načrte. A takoj ko je bilo možno, seveda ob upoštevanju vseh zdravstvenih priporočil, je
Masha, ena izmed članic projekta posestvo obiskala, ga posnela in fotografirala in z nami delila
čudovito izkušnjo. Svoje vtise in doživljanja posestva je skrbno zapisala, da jih je lahko delila z nami,
midve pa drživa obljubo in jih v nadaljevanju deliva z vami.

 

»Sobota, 18. april 2020, 6.00 zjutraj. Zame skoraj nečloveška ura. Vstala samo zato, ker sem šla
naredit prve posnetke in fotografije za Projekt ŠIPK 2020. Hkrati sem prva, ki imam možnost posestvo
obiskati in s tem postajam glavni vir informacij ostalim članom projekta.


Ko sem se odpravila od doma in sedla v avto, me je prevzela misel o še enem klasičnem snemanju ne
preveč raznolike ravnice. A že ko sem se peljala mimo Maribora in se približevala Murski Soboti, sem
se začela spraševati, če sem imela prav. Ne, niti najmanj! Ko sem zapustila avtocesto in se usmerila
proti Goričkem, me je začela obdajati povsem drugačna okolica, kot sem jo pričakovala. Slikovita
gričevnata pokrajina, polna senožeti in gozdov. Pokrajina me je spominjala na okolico mojega
rodnega mesta Celja, le malo več gričevja namesto hribovitega okoliša. Ko sem se bližala posestvu v
Lucovi, je bil pogled na okolico vedno lepši.

 

Ob prihodu na posestvo, sta me sprejela mentorja Darja in Domen, mati in sin. Osebi, ki v okviru
dejavnosti in posestva Makrobios Panonija ustvarjata čudovito zgodbo, katere del sem postala tudi
sama.

Hitro sem opazila, da se na posestvu veliko dogaja. Nastajata dve hiši, poteka reciklaža starega, a še
kako uporabnega gradbenega materiala, pridne roke na drugi strani posestva pa urejajo nove
permakulturne grede.

 

Vreme mi je bilo naklonjeno. Sončen aprilski dan. Po tako toplem sprejemu sem dobila občutek
domačnosti. Počutila sem se tako sproščeno in sprejeto, ne glede na to, da sem po naravi precej
zadržana in mi v družbi novih ljudi ni najbolj prijetno. Je bila to narava, toplo sonce, čudovita
pokrajina ali prijaznost in tople besede gostiteljev? Ne vem. Vem le to, da toliko pozitivne energije in
svobode nisem čutila že dolgo.

 

Priprava na delo se je začela. Fotoaparat, kamera, stojala, mikrofon, dron…. Vse moram poslikati,
posneti… Kje naj začnem? Vse je tako lepo, privlačno. Čudovite barve, modro nebo. Idealen dan za
dobre posnetke in fotografije.

 

Odločila sem se, da najprej celo posestvo obkrožim s fotoaparatom. Tudi najmanjše špranje in
kotičke.
Na posestvu je res veliko za videti! Začudilo me, da ni nikjer nobene električne napeljave ali
daljnovodov. Ne spomnim se, kje sem nazadnje videla širno nebo brez vsakega človeškega dodatka.
Kasneje mi je Darja razložila, da so vse napeljave že pod zemljo.

 

Po končanem fotografiranju je sledilo okusno kosilo pod košatim drevesom. Seveda, ob upoštevanju
socialne distance. A kljub temu je bilo nebeško. Temperatura zraka je bila ravno pravšnja, vse je
dišalo po pomladi, zato bi se najraje kar zleknila na travo pod krošnje cvetočih dreves in malo
zadremala. Ampak ne, ne smem zamuditi enega prvih velikih opravil letos. To je sejanje poljščin.
Najprej pridejo na vrsto sončnice, nato pa še ena izmed rdečih nitih podjetja, konoplja. Nastopil je čas
za uporabo brezpilotnega zrakoplova, ki mu pogovorno rečemo kar dron. Ta mi je nudil unikatno
perspektivo in zanimivo dokumentiranje dogajanja z več kotov in z več napravami.

 

Dan se je počasi prevesil v večer. Čas je za slovo. Pospravila sem opremo in srkala še zadnje vtise.
Enkratno doživetje. Zgodba, ki ima smisel. Samooskrba, uporaba konoplje v prehranske, zdravstvene,
gradbene in tekstilne namene in permakultura. To je podjetje Makrobios Panonija. Vse se dogaja v
čudovitem naravnem in s strani človeka neokrnjenem okolju Goričkega, pod vodstvom izjemnih ljudi.
Darja in Domen, ki s svojo vztrajnostjo, karizmo, srčnostjo in novimi, svežimi zamislimi dvigujeta
prepoznavnost tako posestva samega, kot nove, prav posebne turistične destinacije, prav tako pa
tudi širše okolice, kamor je zgodba o podjetju in posestvu Makrobios Panonija umeščena.

 

Dan sem preživela s čudovitimi ljudmi, v čudovito mirni pokrajini, jedla okusno domačo hrano in se
naužila svežega, čistega zraka. Po mesecu in pol karantene je bil to pravi balzam za dušo in telo. Že
zdaj se veselim naslednjega obiska in spremljanja razvoja projekta.«

 

Se beremo kmalu!

Projekt sofinancirajo:

Slovenski regionalni razvojni sklad

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (www.eu-skladi.si).

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.